1889  Rojena 12. oktobra v Celju, njen oče je bil upokojen major avstrijske vojske Jakob Karlin (rojen 1829), mama  učiteljica na celjski dekliški šoli, Vilibalda Miheljak (rojena 1844), v družini so govorili nemško.

1898 Oče umre za jetiko, z mamo potuje po Dalmaciji in Hercegovini.

1898/99 Zaradi šibkega zdravja prva dva razreda opravi kot privatistka, 3. razred obiskuje na celjski dekliški šoli.

1903 Mama pri Almi prepozna pohabljenost, prične se mučno obiskovanje ortopeda v Gradcu in dolgotrajna naporna telovadba, zaradi katere Alma veliko izostaja iz šole.

1904 Alma privoli, da odide na zdravljenje v ortopedski zavod v Ljubljano, kjer več mesecev dopoldan in popoldan opravlja naporne telovadne vaje pod nadzorom.

1905-1907 V Celju se privatno uči francoščino in angleščino, še posebej je navdušena nad poukom francoščine, v sebi odkrije nadarjenost za jezike.

1907 Jeseni v Gorici opravi državni izpit iz francoščine, kar je prvi korak k samostojnosti, naslednje leto, 1908, opravi še državni izpit iz angleščine: postane usposobljena za samostojno poučevanje.

1908 Z mamo se Alma odpravi na veliko potovanje po Evropi, obiščeta severno Italijo, Švico, Pariz, London, Bruselj in Nemčijo; po vrnitvi v Celje Alma začne s poučevanjem angleščine in francoščine, sanjari o študiju v Londonu; jeseni tega leta se preseli v London.

1908-1914 Poišče si službo v prevajalskem uradu, kjer ostane do konca svojega bivanja v Londonu; medtem poleg službe poučuje tujce angleščino in se sama uči skandinavskih jezikov, ruščine, španščine in italijanščine, pride v stik z Azijci, ki so prebivali v Londonu in se navduši za vzhodnjaške filozofije, pride v stik s teozofijo, uči se tudi osnov sanskrta.

Pol leta preživi v Parizu in opusti misel na poroko s sinom kitajskega mandarina, s katerim za božič 1913 skupaj obiščeta Almino mamo v Celju.

Konec maja 1914 z odliko opravi izpite iz osmih jezikov na Society of Arts.

1914-1918  Kmalu po začetku prve svetovne vojne se zato, ker je bila državljanka sovražne države, umakne na Norveško in Švedsko, kjer se preživlja s poučevanjem tujih jezikov, ogromno časa pa preživi v knjižnicah, kjer študira predvsem stare civilizacije. V sebi sprejme odločitev za poklicno pot pisateljice. L. 1918 v Leipzigu izide njena prva knjiga, drama v treh dejanjih Die Kringhäusler.

Spomladi 1918 se vrne v Celje, kjer ustanovi šolo za tuje jezike, dozorela pa je tudi odločitev za potovanje okoli sveta, iz prihrankov si kupi svoj prvi pisalni stroj, slovito eriko, ki jo bo spremljala do konca življenja. Na pot se pripravlja tako, da se vadi v slikanju in se dodatno uči zemljepisa, zgodovine, naravoslovja, botanike in zoologije.

1919 Celje zapusti 24. novembra, s seboj ima nekaj malega denarja, pisalni stroj in desetjezični slovar, ki ga je sestavila sama. Po dolgem čakanju dobi vizo za Japonsko.

1920 Konec februarja se v Genovi vkrca na ladjo proti Južni Ameriki, v začetku aprila se izkrca v  Peruju, jeseni tega leta je v Panami, kjer je zaposlena kot sodna prevajalka pri prekopu.

1921 Od marca do julija potuje po Srednji Ameriki in Mehiki, avgusta prispe v San Francisco, od tam se napoti na Havaje. Doseže jo njen roman Mein kleiner Chinese, ki je tega leta izšel v Dresdnu.

1922-23 Prispe na Japonsko, kjer sprejme službo na nemški ambasadi in potuje po deželi, druži se z intelektualci in umetniki.

1923 V drugi polovici leta odpotuje v Korejo, od tam v Mandžurijo in naprej po Kitajski. Na Formozi obišče lovce na človeške glave. Iz Hongkonga se odpravi proti Avstraliji in spotoma obišče Manilo, gre mimo  Bornea, Bisernih otokov, Celebesa, Četrtkovih otokov do Sydneyja in Adelaide.

1924-1926  Iz Aucklanda na Novi Zelandiji se odpravi na tihomorska otočja. Na otočju Fidji, v Novi Kaledoniji, na Novih Hebridih, Karolinskih otokih in Novi Gvineji živi med domačini kot robinzonka. Zboli za malarijo in tropsko dezinterijo ter le za las uide iz rok kanibalov.

1926 Potuje po Indoneziji, Javi in Sumatri, Malajskem polotoku, Tajski in Burmi.

1927 V Indiji obišče Kalkuto, Agro, Delhi, Lahore in Karachi. Doseže jo pismo, v katerem ji mama sporoča, da je na smrtni postelji, Alma se odloči na naglo pot domov. V  Celje prispe izmučena, bolna in psihično strta v zadnjih dnevih l. 1927.

1928- 1930 Takoj se loti se urejanja zapiskov s poti in materialov, ki jih je nabrala na poti, prireja prva predavanja v Celju. Piše potopisne članke za nemško in angleško govorno področje, za dnevniške časnike, ženske revije, zgodovinsko-etnološke in okultne publikacije. Začne z objavljanjem svojih potopisov in pisanjem romanov, ki naletijo na zelo ugoden sprejem pri bralstvu po Evropi..

1931-33 Večkratna daljša potovanja in predavanja po evropskih mestih, ženskih in drugih klubih. Pri njej v Celju se za stalno naseli »sestra dvojčica«, slikarka Thea Schreiber Gamelin, s katero ostaneta nerazdružljivi do Almine smrti.

1934-36 Preneha s pisanjem eksotičnih romanov in se preusmeri v okultizem in prazgodovinske civilizacije.

1937-1939 Na svojem domu v Celju skriva novinarja, protinacista Hansa Joachima Bonsacka ter druge, iz protesta proti nacizmu neha objavljati v nemškem tisku. Zaradi pritiska celjskih Nemcev in Kulturbunda zamenja svojo rojstno hišo v mestu za »vilo« v Zagradu, kjer ostaneta s Theo vse do konca druge svetovne vojne.

1941-1944 Almina dela so v Nemčiji prepovedana, po zasedbi Jugoslavije jo zapre gestapo, določena je za taborišče smrti, vendar se s pomočjo Theinih zvez v Rajhu uspe rešiti.

1944-1945 Jeseni 1944 se pridruži  partizanom. Upa, da jo bodo z osvobojenega ozemlja v Beli Krajini poslali k Angležem v Bari, vendar se to ne zgodi in konec vojne doživi v Dalmaciji. Ob koncu vojne se vrne v Celje - umret, kakor pravi njena prijateljica.

1945-1950  »Vilo« v Zagradu nacionalizirajo, zato se s Theo preselita v hišico na Pečovniku nad Celjem. Pesti ju hudo pomanjkanje, Alma je izmučena in bolehna, a do zadnjega vztraja pri pisanju.

1950 Alma M. Karlin umre za rakom 14. januarja, Thea jo dva dni kasneje pokoplje na Svetini, kjer počiva še danes.