Po smrti Alme Karlin l. 1950 je skrb za njeno zapuščino prevzela prijateljica Thea Gamelin, ki je do svoje smrti l. 1988 živela v hišici na Pečovniku.

Najrazličnejše predmete, ki jih je Karlinova prinesla s potovanja, je Gamelinova podarila celjskemu Pokrajinskemu muzeju. Nekaj se jih nahaja v posebni zbirki, ki je dostopna javnosti, del pa je shranjen v depojih.

Precej drugačno usodo je doživljala njena literarna zapuščina. Slovenci, med katerimi je živela Alma Karlin, so njene knjige pred vojno brez težav brali v izvirniku, po vojni pa so jo, verjetno zaradi ideoloških predsodkov do vsega, kar je dišalo po nemštvu, odrinili v pozabo. Šele 1969. leta izide njen prvi prevod v slovenščino - Samotno potovanje.

Potem pa vse do leta 1990 o Almi Karlin tako rekoč ni ne duha ne sluha. Odkrije jo znova šele mlajša generacija slovenskih etnologov, ki poskrbijo za objavo njenih izbranih potopisnih člankov. O Almi Karlin posname slovenska televizija dokumentarec in to se zdi prelomno za njen come back med Slovence. L. 1995 mlada gledališka kritičarka Uršula Cetinski napiše po motivih potopisa Einsame Weltreise monodramo z naslovom Alma, ki jo je v slovenskem in angleškem jeziku uspešno interpretirala gledališka igralka Polona Vetrih. Devetdeseta leta prinesejo tudi pospešeno izdajanje del Alme Karlin v slovenskem prevodu, pojavi pa se tudi nekaj priložnostnih člankov in predavanj o njej, še posebej v kontekstu t. i. ženskih študij (woman studies), v času t.i. new age pa jo  vse bolj odkrivajo tudi posamezniki, ki se ukvarjajo z mejnimi znanostmi in vedami.