V slovenskem kulturnem spominu vedenje o njej in zavedanje o njenem literarnem, raziskovalnem in duhovnem izročilu najprej vedno trči ob nacionalni očitek - »saj je bila Nemka, saj je pisala v nemščini«.
Čas, v katerem je odraščala in dozorela v individualno osebnost, je bilo obdobje zatona in razkrajanja Avstro-Ogrske monarhije, narodnost pa Karlinovi ni pomenila toliko kot individualna človekova osebnost.
Ker smo doma govorili le nemško in je moja mama službovala skoraj štirideset let kot učiteljica na nemški šoli, sem tudi sama bila deležna nemške vzgoje ter imela stike z nemško govorečimi in so celo v hiši moje slovenske tete z menoj govorili nemško, mi ne smete očitati moje pripadnosti nemškemu narodu in naravnega dejstva, da sem rezultat svojih raziskovanj in dosežke na področju literature v prvi vrsti namenila temu narodu. Človek je sad svoje vzgoje.
Zaznamovani ob rojstvu s telesno hibo in nesimetričnimi očmi so ji pripisovali kratko življenje, v nasprotnem primeru pa duševno zaostalost. Krhke telesne konstitucije je sicer ostala vse življenje, že zelo zgodaj pa je razvila visoko stopnjo zavedanja o sebi in o svojih ciljih: razumeti jezike sveta, prepotovati ves svet in postati svetovna pisateljica.
Nadarjenost za jezike, ki jo je razvijala v neformalnem šolanju že doma v Celju, se dokončno razmahne v času njenega bivanja v Londonu, 1908-1914, kjer na Royal Society of Arts tudi opravi izpite iz osmih jezikov. London in njegova babilonska mešanica ras, kultur, jezikov jo dokončno utrdita v nameri, da bo prepotovala svet ter pisala o spoznanjih, odkritjih in doživetjih na poti.
Rezultat je bilo osemletno potovanje okoli sveta, obisk vseh celin in bivanje na najodročnejših krajih človeške civilizacije - o čemer je s skribomansko zavzetostjo sproti pisala in risala, po vrnitvi domov pa o tem napisala svoj sloviti tridelni potopis Samotno potovanje, Doživeti svet, Urok južnega morja, ki je doživel več ponatisov v skupni nakladi prek 100.000 izvodov, preveden pa je bil v angleščino in finščino pa seveda nazadnje tudi v slovenščino.
Tem knjigam so se pridružile nove, s katerimi je Karlinova dosegla vsaj evropsko, če ne svetovno slavo; v nemškem kulturnem prostoru je bila v 30. letih 20. stoletja tako popularna, da so po Nemčiji, Švici in Avstriji ustanavljali celo združenja Alme Karlin, kjer so se srečevali privrženci njenega pisanja in svetovnonazorskega prepričanja, švedska nobelovka, pisateljica Selma Lagerlöf pa jo je neformalno celo predlagala za Nobelovo nagrado.
Na Slovenskem, vse dokler je v 60. letih prejšnjega stoletja niso »odkrili« slovenski etnologi, Karlinova ni doživela pravega odziva na svoje delo.
V obdobju vladavine temnih sil nacizma, ki se jim je Karlinova zoperstavila z vsem svojim bitjem, je prepovedala objavljanje svojih knjig v Rajhu, zaradi pomoči disidentom pred nacisti pa so ji le-ti namenili konec v Dachauu - pritiski vplivnih rajhovskih Nemcev in prizadevanje »sestre po duši«, Thee Schreiber Gamelin, so jo rešili gotove smrti v taborišču smrti.
Velika večina Karlinove ni razumela, v njej niso videli visoko razvite osebnosti, ampak samo čudaško žensko, ki ni našla enakosti med moškim in žensko, njeno vizionarskost, poznavanje univerzalnih principov in prodornost misli pa so imeli za čarovništvo.
Ker je niso mogli prepoznati za svojo, so nanjo pozabili.
